Mrtva črka iz Bruslja

Katastrofa v Idomeniju, kaotičen začetek vračanja migrantov iz Grčije v Turčijo, nadzor na notranjih schengenskih mejah. Čeprav se je z zaprtjem balkanske poti begunski tok proti severu ustavil, so posledice krize vsepovsod navzoče. Novi predlogi evropske komisije ne rešujejo nobeno od aktualnih vprašanj in so daleč od realnosti na terenu. Tudi politične razmere v EU so takšne, da njihove uresničitve še ni na obzorju. Številne članice nočejo spoštovati niti veljavnih pravil in sprejetih sklepov.

Skupni azilni sistem EU obstaja le v teoriji. Razvpiti dublin je bil zasnovan kot podlaga za odločanje, katera članica mora obravnavati prosilca. Namesto urejenega sistema registracije in obravnave beguncev je med krizo nastala anarhija, v kateri je bilo kršenje dublinskih in schengenskih pravil vsakdanja praksa.

Po novih bruseljskih zamislih bi razbremenjevanje kriznih držav potekalo avtomatično – s premeščanjem beguncev v druge članice. V Bruslju ponavljajo mantro, da begunci s pravico do azila v EU ne dobijo pravice do izbire članice, v kateri bodo upravičeni do njega.

Kako preprečiti, da v uniji egoistov begunci na koncu ne bodo breme le za manjšo skupino državo, niso pojasnili. Zaradi velikih razlik med njimi je želja po zagotavljanju vsaj primerljivega standarda azilantov v vseh članicah kot utopija. Tudi drugi razlogi, denimo navzočnost njihove etnične skupine, naredijo bogate države privlačnejše za azilante.

Da bi se Unija sploh lahko lotila dolgoročnejših rešitev, bi morala najprej rešiti najtežja vprašanja na terenu. Kupčija s Turčijo, ki bi lahko zagotovila vsaj konec tihotapljenja čez Egejsko morje in organiziran prihod beguncev, mora biti šele preverjena v praksi.

V Berlinu so že začeli napovedovati konec nadzora na meji z Avstrijo, a odprtih front je preveč, da bi lahko govorili o preobratu.